Drseči svet Nine Medved na 36. Slovenskem knjižnem sejmu

Na začetku pogovora je pesnica zrecitirala uvodno pesem v zbirki. Povedala je, da zna približno pol pesmi iz zbirke na pamet, saj se ji vtisnejo v spomin, medtem ko jih piše.
Na vprašanje, kako je s pesniki in poezijo v mesecih koronavirusa, je odgovorila, da v primerjavi z drugimi danes zlahka potuje, saj je to umetnost, ki nima omejitev, je »lahka in prenosna«.
Mandat za rojstvo pesniške zbirke zanjo ni bil presija na ustvarjalno svobodo, temveč bolj zagotovilo, da knjiga bo. Danes se namreč dogaja, da od trenutka, ko založba sprejme pesnikov tekst, preteče tudi do pet let pred dejansko izdajo zbirke. Preden je Nina Medved dobila zagotovilo o izdaji, je že imela delovno verzijo zbirke, a je kasneje nastal čisto drugačen koncept knjige.
Nina Medved zbirko Drseči svet dojema kot svojo drugo knjigo in ne prvo, saj je z njo pospravila tudi prejšnje obdobje svojega pisanja in tako šla naprej.
Andreja Makuca, avtorja spremne besede v zbirki, Nina Medved s tem, kako trdno stoji za vsako svojo napisano besedo, spominja na Otona Župančiča, ki je do zadnjega hodil v tiskarne in skrbel, da bo vse točno tako, kot si je zamislil. Pesnica meni, da ta poezija zahteva resen grafični premislek (pisava, prelom in postavitev), saj to vpliva na občutek, ki nam ga pesem da. Pravi, da pri njenih starejših pripovednih pesmih postavitev ne bi imela tako odločilne vloge, kot jo je imela tu. Pomemben pomen sta sogovornika pripisala ilustracijam Mete Wraber, ki jih vidita bolj kot vzdušnice k pesmim. Pesnica je povedala, da so podobe ilustracij prevodi občutkov, ki pa se pojavijo tudi na naslovnici, ki tako povzema najpomembnejša sporočila in elemente knjige.
Vsaka pesem v knjigi se začne s »kako«, ki pa ni vprašalnica, temveč spodbuda bralcu, da pesem ob branju soustvarja na podlagi svojih življenjskih izkušenj, in sredstvo, ki dviguje določene trenutke v pesmi ter privleče na plano strukturo. Pesmi v zbirki nimajo naslova oz. se ta pojavi v zadnji vrstici. Pesmi so nastajale kot impresije občutkov ali drobnih situacij. Do sporočila pesmi prideš šele, ko jo doživiš, torej prebereš. Pesmi imajo sicer odprte zaključke, vendar zadnja vrstica pojasni vzdušje v pesmi.
Zbirka nima kazala, se pa vse zadnje vrstice združijo v zadnjo, 47. pesem, na podlagi česar je Andrej Makuc zbirko Drseči svet opisal kot skorajšnji sonetni venec.
Nekaj nadvse podobnega delam trenutno tudi sama v svoji poeziji, zato se mi zdi izjemno naključje, da sem si med vsemi dogodki 36. Slovenskega knjižnega sejma za ogled izbrala ravno to srečanje s pesnico Nino Medved.

Poročilo o spletnem dogodku je za ledince pripravila Manca Marinko iz 3. A.

Posnetek pogovora z Nino Medved si lahko ogledate v celoti. Drseči svet je izdal JSKD.

36. Slovenski knjižni sejem, ki letos poteka na spletu, bo odprt le še nocoj do polnoči. Vabljeni!